V SPOMIN VIDU VAVPETIČU

V SPOMIN VIDU VAVPETIČU (1934–2016)

V soboto 13. 2. 2016 smo se na radomeljskem pokopališču poslovili od velikega človeka, športnika, šahista in prijatelja, Vida Vavpetiča. Za seboj je pustil neizbrisno sled pri razvoju šaha na Domžalskem.

Dragi Vide,

pogrešali te bomo in ti obljubljamo, da te ne bomo pozabili! Ostal boš z nami, v naših mislih, srcih, molitvah in na srečanjih, ki jih bomo organizirali v tvoj spomin.

V šahovsko aktivnost se je Vid vključil že leta 1953, ko je prevzel skrb za podmladek, zatem pa je v njem vsestransko aktivno deloval. Bodisi kot tehnični vodja, organizator, pri urejanju tajniških in finančnih zadev, predvsem pa kot kapetan in izvrstni ekipni igralec.

Sodeloval je s številnimi šahisti, mojstri in velemojstri ter z mnogimi med njimi tudi prijateljeval. Po moči je bil mojstrski kandidat, a je igral na mojstrski ravni. Poleg posamičnih uspehov je bil najmočnejši prav v moštveni vlogi, njegov zgled pa je za seboj potegnil še ekipo.

Pri vodenju ekip je moral včasih pokazati tudi svoje diplomatske sposobnosti. Kapetan je bil tudi v zlatem obdobju domžalskega šaha, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ekipa sodelovala v prvi zvezni šahovski ligi bivše Jugoslavije, ko je bila Jugoslavija šahovska velesila. Poseben pečat je pustil na področju delavskega šaha, z vodenjem ekipe Papirnice Količevo, kjer je bil zaposlen kot analitik. Z ekipo je vedno bil v ospredju slovenskega delavskega šaha, na festivalih za Pokal Maršala Tita in delavskih olimpijad je dosegal vidne uvrstitve. Vid je leta 1976 postal delavski prvak Jugoslavije v Vrnjački Banji, kar je bil za tiste čase izjemen uspeh.

Desetletja je bil gonilo Šahovskega društva Domžale, desna roka vseh predsednikov, kapetan v pravem pomenu besede, združeval je vse šahiste društva. Njemu si težko rekel, da nimaš časa in da ne boš igral. Šah mu je ogromno pomenil, zato nikoli ni manjkal. Nepozabna bodo ostala druženja z njim in njegove taktične zamisli, kjer mu ni bilo para daleč naokoli.

Bil je potrpežljiv mentor, neprestano nas je presenečal s svojim znanjem in širino. Bil je skromen človek, a velikega duha. Bil je igriv sogovornik. Vedno je znal povedati kako prigodo iz svojih bogatih šahovskih izkušenj. Rad se je spominjal svojih partij, ki jih je igral s slovenskimi ter nekdanjimi jugoslovanskimi in tujimi mojstri in velemojstri. Po duši je bil Vid zelo borben, vedno je iskal nekaj več. Tekmoval je, dokler so mu dopuščale moči. Učil nas je visokega spoštovanja do nasprotnikov. Objektivnost in »fair-play« sta bili njegovi veliki vrlini.

Bil je nepoboljšljiv šaljivec. Pogosto so se šahovski kolegi med vožnjo na tekmovanja do solz nasmejali njegovim šaljivim domislicam. Okoli sebe je imel rad vesele ljudi. Zanj je bilo poleg tekmovanja vedno pomembno tudi druženje, zato je po vsaki tekmi okrog sebe zbral šahiste, da so se usedli in pogovorili. Z nami se je družil vse do konca.

Vid je bil vsestranski športnik in športni delavec, saj se je ukvarjal tudi z nogometom, kegljanjem, namiznim tenisom in tenisom. Desetletje je igral kot nogometni napadalec in bil nato kapetan različnih moštev NK Domžale. 15 let je bil član različnih ekip kegljaških klubov ter bil eden boljših kegljačev v takratni republiki. Sočasno je za ekipo Papirnice Količevo nastopal v namiznem tenisu. Bil je večkratni občinski prvak v »pinkponku«, po upokojitvi pa je v Športnem društvu Preserje namizni tenis igral, dokler so mu moči dopuščale. Po 50. letu je začel igrati še tenis in ob odhodu v pokoj organiziral teniški turnir Vsevidov memorial, ki je postal tradicionalen.

»Vsevid« je bil njegov psevdonim, pod katerim je pisal v tovarniški časopis Papirničar. Vid je bil tudi pesnik. Verze je skladal ponoči, nato pa jih je ob posebnih priložnostih tudi recitiral. Tako smo na novoletnih šahovskih srečanjih uživali v njegovih pesnitvah, v katere je znal stkati prav izvirne rime (eno izmed njegovih pesnitev objavljamo spodaj).

Z nami se je družil, dokler je mogel in s svojo navzočnostjo, brez odvečnih besed, pripovedoval, da mu šah veliko pomeni in da ga še kako zanima prihodnost društva in mladih šahistov. Tem se je veliko posvečal, posebej na šahovskih krožkih v osnovni šoli Dob, z organizacijo regijskih šolskih tekmovanj, pa tudi sicer. Aktivno je sodeloval tudi pri vzpostavitvi prve srednje šahovske šole v Domžalah, kjer se je kalila generacija mladih šahistov, iz katere je izšel še danes najboljši slovenski šahist Luka Lenič.

Zaradi svoje vsestranske športne aktivnosti ter zaslug pri razvoju šaha na Domžalskem je leta 2010 prejel priznanje občine Domžale za življenjsko delo na področju športa, leta 2015 pa srebrno plaketo Šahovske Zveze Slovenije.

Tekst: Boštjan Grošelj, Jože Skok, Marjan Šemrl, Bojan Osolin

Kratek posnetek o življenju in delu Vida Vavptiča:
https://www.youtube.com/watch?v=SDVy_bJNwK8 (govori Jože Skok)

Ena izmed Vidovih pesnitev, ki jo je spisal in predstavil na novoletnem srečanju društva (Domžale, 27. 12. 2008)

Kronika 2008

Lepo se vidi, ko smo tukaj zbrani,
mladina, ženske, člani, veterani,
da enkrat v letu skupaj se dobimo
in se prijateljsko pogovorimo.

Globalna kriza je že nastopila,
se tudi nas je malo dotaknila.
Je kriza, recesija dnevna tema,
zato še danes naj ne bo izjema.

Je tudi društvo kriza že zajela,
v začetku leta Leniča nam vzela.
Občinska je struktura obljubila,
da mu bo sponzorja zagotovila.

A vse drugače se je izkazalo,
le pri obljubah lepih je ostalo,
ni sponzorjev in društvo je v nemoči,
a Luka se za Maribor odloči.

Vseeno mi za Luko pest držimo,
uspehov se njegovih veselimo.
Če situacija se kdaj obrne,
vsi upamo, da k nam nazaj se vrne.

Jeran kvalifikacije opravi,
da se v šampionatu spet pojavi,
se v lanskem letu je dovolj naučil,
da letos mojstre je kar dobro mučil.

Mladinska vrsta dobro se upira,
v Sloveniji visoko že kotira,
Matej in Jure, Lan in Bor ter Špela,
večini je vrstnikom skalpe vzela.

Dekleti vrli, Pavla, Petra,
sta ženskam v prvi ligi dali vetra,
čeprav brez Špele morali igrati,
bili na koncu sta odlični – zlati.

Ekipa članov se je izkazala,
le Vrhnika je simfonijo igrala.
Brez Leniča so dobro jo odnesli,
pokal srebrn so domov prinesli.

Je moštvo vredno, da se ga pohvali,
igralci vsi so vse od sebe dali.
Na prvi, Marjan je remi ponujal,
Boštjan nasprotnikom pa strah je vzbujal.

Bil Ivan tretje deska je stabilna,
najlmlajši, Jure, sila res gonilna,
Matej in Karnar, Rebernik in Jože,
igralci zanesljivi, čvrste kože.

Smo zvedeli pred kratkim (glej ga vraga!!!),
da na evropskem Luka skoraj zmaga,
pospešeno sijajno odšahira,
na krasno peto mesto se plasira.

Imeli generacijo smo zdravo,
ji GM Luka nosil je zastavo,
zdaj kriza v mlajših vrstah se opaža,
nedelo pri najmlajših se odraža.

A društvo naše pravo pot ubere,
predsednika si novega izbere,
Boštjan se z ženo Petro uveljavlja,
ekipo kar družinsko že najavlja.

Mladince je za mentorje postavil
in v šolskih krožkih stanje je popravil,
trojica mladih: Lan, Matej in Špela
je vzgojo naraščaja v roke vzela.

Da vdruštvu ni le kriza in le grehi,
v tem letu dokazujejo uspehi:
nas Jure Plaskan spet je razveselil,
mladisnko prvo mesto je ustrelil.

Le Špeli malo se je zataknilo,
ker »večno« se zlato ni povrnilo,
je tudi bronasta zadostovala,
da na evropsko sta odpotovala.

Uspehi veteranov se vrstijo,
kjer Vito, Marjan, Vlado, Vid blestijo.
Le Vlado skromno kritiko zasluži,
ker pri počasnem šahu se ne druži.

Pa tudi drugi naši veterani
so dobri, vneti borci in zagnani,
kot Zupanc, Bregant, Reberšek, ostali,
vsi redno na turnirjih so igrali.

Dopisni velemojster Marjan ustvarja,
za njim prav dosti Brunšek ne zaostaja.
Oba v dopisni sta svetovni špici,
vsa čast obema, kapo dol v resnici.

Je na področju umetna inteligenca
naš doktor Bratko eminenca.
Prejemal je priznanja in nagrade,
a v društvu je prejemnik čokolade.

Čeprav nas daje že svetovna kriza,
je danes še kar polna miza,
zato poslužimo se jest’ in pit’.
Na zdravje! Srečno v novem letu! Vaš Vsevid!